Informirana odejica

Odločila sem se narediti odejico, v katero bi vgradila svoje premišljevanje, namenjeno novemu družinskem članu, ki nas bo spomadi počastil s svojim prihodom. Zdaj se dobre želje kopičijo v mojem srcu, a silijo ven, zato sem pomislila, da bi jih lahko "vgradila" v odejico. Tako bi nastala nekakšna informirana odejica, po vzoru informiranih kozarcev.
Pred dnevi sem zato zakorakala v eno od prodajaln z volno in podobnimi stvarmi ter naletela na zelo razumevajočo prodajalko, ki me ni debelo gledala, ko sem rekla, da bi rada naredila odejico za dojenčka, a ne vem, kako. Niti s čim. Nekakšen pisan travniček iz kvadratkov imam v mislih, sem ji rekla, kvačkati ali plesti pa komaj znam. Ni se ji zdelo nemogoče.
Med kupi volne, ki mi jih je pokazala kot primerne, sem opazila nekaj nakvačkanih vzorčkov, ki so mi bili takoj  všeč. Podučila me je, da se temu načinu reče tuniško kvačkanje, kar sem sploh prvič slišala. Zato je poklicala sodelavko, da me je mimogrede naučila, kako se dela ta vzorec. Delaš ves čas na isti strani, od desne proti levi ustvarjaš nove zanke, od leve proti desni pa jih ukinjaš, če povem po domače. Ta pravih izrazov ne poznam, a res je preprosto. Kvačka za tovrstno kvačkanje je malo posebna, daljša kot so navadno.
In tako počasi nastajajo pisani kvadratki. Kot rožice na travniku, ki bodo cvetele ob njegovem rojstvu. Kakih petdeset jih bom potrebovala, sem izračunala. Izdelava je zelo preprosta, zato lahko med delom moje misli plavajo v neskončne širjave in se vedno znova vračajo na isto točko.

To bo en tak fejst fant, naš Pavle, že zdaj ga imamo vsi radi!

Mate kej za pusta hrusta

Naša Katarina je šla na kratke počitnice, na njeno mesto pa je takoj vskočila Indijanka, ne vem, kako ji je že ime. Najprej je že kazalo, da bosta viroza in povišana temperatura Indijanki preprečili, da se pokaže, zato sem bila kar malo presenečena, ko se je skupaj s kavbojem, nindžo in staro babo prikazala na vratih. "A mate kej za pusta hrusta," se je na široko smejala, da sem se čisto raznežila. "Kje je pa zdaj vročinca," sem nepremišljeno zinila. "Vročinca, kaj je to vročinca? Indijanci ne vemo, kaj je vročina," je odločno pribila in pospravljala bombone v torbo. Prijela sem jo za mrzle roke in jih malo pogrela. Nič se ni branila, a se je vseeno obrnila h kavboju in stari babi in ninji ter se posmehnila: "Kdo je še videl kaj takega, da bi babice Indijancem grele roke?"

Meka, meka

Življenjski krog se z mlekom začne in marsikdaj tudi zaokroži. Brez dvoma je najpomembnejše živilo do prvega leta, a tudi v starosti je človek marsikdaj pripravljen vso prehransko raznolikost zamenjati za skodelo mleka in vanj nadrobljenega kruha.

Povprečna dnevna poraba na prebivalca Slovenije je 1,4 decilitra. Pri tem je upoštevano samo čisto mleko, medtem ko mlečnih izdelkov, denimo jogurta, sira in masla, porabimo še več kot trikrat toliko. Pomnoženo s številom dni in ljudi dobimo na leto kar solidno količino. Menda ga krave, ki se pasejo na domačih pašnikih, ne pridelajo dovolj za vse te potrebe.

V mojem dvočlanskem gospodinjstvu sva daleč pod povprečjem. Dober deciliter mleka nama zadostuje za ves mesec, pa še ta količina gre navadno vsa za potrebe gostov, ki si ga po kapljicah prilivajo v kavo. Zato me vest, da so vzorci mleka na mlekomatih vsebovali nedovoljene snovi, ki da so celo rakotvorne, ni prizadela zaradi skrbi zase. Vir strupenih snovi je bila menda krma, ki je imela - pozor! - vsa potrdila ustreznih inštitucij, da je neoporečna. Uspela se je prebiti skozi kontrole dveh držav, ne da bi kdo ugotovil njeno oporečnost. Ne vem, če je kdo od inšpektorjev pomislil, kako velikansko škodo so s tem povzročili ne le uporabnikom pač pa tudi nič krivim kmetijam! Vest je pricurljala v javnost in hitro poniknila, kot bi šlo za nekaj obrobnega. In to je tisto, kar me je zares pretreslo. Ali postajajo tovrstne srhljive informacije del našega vsakdana? Bomo lahko zaupali le v verodostojnost tistega, kar bomo pridelali sami? Ali niti tega ne?

Kolikor se spomnim, mleka nisem nikoli marala, niti v najzgodnejšem otroštvu ne. Z alergijami se takrat še niso tako intenzivno ukvarjali kot danes, a meni je že oster protest želodca zelo jasno povedal, da to živilo ni zame. K sreči me niso silili. Moj brat pa je bil nasprotno pravi mlekoljub, zato ga doma ni manjkalo. Neko obdobje smo ponj hodili na kmetijo, tako kot mnoge druge delavske družine, eni k Jamšk, drugi k Jozbalt, tretji k Majerčk, četrti k Zajc in tako naprej. Nobena kmetija ni imela toliko krav, da bi lahko sama zadostila povpraševanju. Ne spomnim se, da bi bilo s tistim mlekom kdaj kaj hudo narobe, a krave so se seveda pasle kar na okoliških travnikih. Po mleko smo večinoma hodili otroci. Zoprno opravilo ni bilo nikdar na vrsti o pravem času; poleti je bilo prezgodaj, pozimi prepozno, ker so se že v mraku začele prikazovati prve pošasti. Vsak dan je bilo treba iti, izgovori niso zalegli. Takrat sem se naučila čarovnije hitrega vrtenja odprte polne kanglice, ne da bi se polila ena sama kapljica. Ker sem se bila prisiljena osredotočiti na mleko, sem pozabila na strašljivo temo.

Za razliko od mene imajo naši ta mali mleko zelo radi. Ko je bil vnuk še čisto majhen, je bila mleko ena prvih besed; mleko in crkljanje pri mamici je bilo namreč takrat še v paketu. »Meka, meka,« je rad zajokcal, ko si ju je zaželel. Tiste dni so se malčkovi starši ravno odločali o nakupu novega računalnika. Šlo je za veliko odločitev, saj je bilo treba dobro razmisliti, kako zvoziti med krediti in drugimi nujnimi potrebami. Oči je kljub visoki ceni navijal za maca, mami je bila bolj racionalna in bi se bolj nagibala k izboru kakšne cenejše znamke, zato sta argumente za in proti premlevala več tednov. Kocka je padla neko noč, ko je sinko spet glasno zahteval »meka, meka«, pa je očka hitro vskočil: »No vidiš, tudi mali je za to, da kupimo maca (meka).«

Navsezadnje so ga res, pri čemer smo se vsi strinjali, da je treba, kadar gre za pomembne reči, slišati in pretehtati prav vsa mnenja. Potem tudi odločitev ni težka.

(Odprta kuhinja, 24. 2. 2014)

A se splača?

Če bi poslušali, kaj ljudje govorijo, bi lahko sklepali, da se ne splača skoraj nič. Pravijo, da se ne splača obdelovati zemlje. Vreme je nepredvidljivo, morebitni kupci še bolj, delo je naporno, celo umazano, davki so previsoki, počitnic je premalo. Kuhati se tudi ne splača, pravijo. Živila niso poceni, da ne govorimo o porabljenem času in energiji, ko daš jed na mizo, se pa zmrdujejo, ostane ti samo kup umazane posode in delo. Delati se na splošno ne splača (služba je nekaj drugega). Le redko katero delo je pošteno plačano, a do njega tako in tako pridejo samo izbranci. Ne splača se niti hoditi v šolo. Minejo leta, da prideš do diplome, pričakuješ solidno plačo, služb pa ni.

Malo pretiravanja je v teh stavkih, priznam, a niso daleč od resnice oziroma tistega, kar lahko slišimo, ko pijemo kavo v katerem od prepolnih lokalov. Nemara se pa splača gostinstvo?

Pred kratkim sva se ustavila na eni od kmetij odprtih vrat. Lačna in žejna sva pričakovala kaj domačega. Nimamo nič, so naju razočarali. Preveč je dela s kmetijo, pomoči v kuhinji in strežbi se pa ne dobi. Nihče noče sprejeti slabo plačanega nedeljskega dela. Več plačati se ne splača, potem ne bi imeli nič dobička. V denarju. Tukaj in zdaj. Če takojšnjega finančnega izplena ni, se apatija, imenovana »se ne splača«, razbohoti kot plevel. Če bi pogledali z drugačnimi očmi, se splača marsikaj.

Letos je tako naneslo, da obdelujeva dva in pol vrtička. Tistega pol omenjam zato, ker ga je spomladi lastnik sicer sam prekopal, v nadaljevanju pa nekako ni uskladil aktivnosti, da bi tudi kaj zasejal in tako sva vskočila s sadikami in semeni, potem pa se nama je škoda zdelo, da bi se vse zaplevelilo, pa sva ga oplela, okopala, kdaj pa kdaj tudi zalila, dokler navsezadnje ni nekaj tudi zraslo. S sadikami in semeni sva kolobarila na vseh treh lokacijah, občasno je bilo iste vrste zelenjave preveč, a vsaj različne solate so se nam tako posrečile, da je takšna ali drugačna že od spomladi vedno na voljo. Na dveh vrtovih sva aprila posadila dve različni sorti stročjega fižola, na vsakem po eno gredico. Tistega iz predlanske škatle je bilo škoda vreči, pa sva ga dala v zemljo kar bo pa bo, a navsezadnje je zrasel tako obilno, da ga je bilo veselje trgati. Rumeno, mehko, čisto brez nitk stročje je bilo izvrstno za solato. Na drugi gredi sva posadila letošnje v semenarni kupljeno seme, a kljub okopavanju in zalivanju je bilo nekaj narobe. Toliko skrbne nege kot ta fižol ni bila deležna nobena druga naša vrtnina. Ko bi končno moral dozoreti, je bilo med listjem moč opaziti samo sem pa tja kakšen strok. Nekaj časa sem razmišljala, kaj bi z njim, navsezadnje pa vsega naenkrat populila. Malo prepozno, ker je bilo stročje že na pol osušeno in je bilo treba zrna iz vsakega posebej izluščiti. Tako sva neko pozno poletno popoldne, ko je iz tal še kar puhtela vročina, sedela v senci pred vrtno hiško s kupom fižolovke pred sabo. Najprej sva obtrgala stroke in nato iz njih luščila fižolova zrna. Delo je bilo zamudno, a nikakor zoprno. Ko sem videla, kam pes taco moli, sem šla v klet po steklenico ohlajenega roseja. Medtem ko so se roke ukvarjale z drobnjakarskim opravilom, sva premlevala vse mogoče in usklajevala različna stališča. Bilo je prav zabavno. Z delom sva končala šele v mraku, nato pa nekaj časa še obsedela pred svojim pridelkom. Tako lep večer je bil. Potem sem fižol stehtala. Naluščila sva natančno šestinštirideset dekagramov svežega zrnja, iz katerega sem dvakrat skuhala mineštro. Enkrat sem fižolu dodala krompir in korenje z domačega vrta, drugič brokoli in mlado blitvo.

Mislim, da nam je letošnji pridelek stročjega fižola odlično uspel. Zagotavljam vam, da se ga je splačalo saditi.

(Odprta kuhinja, 14. oktober 2013)

Prvi črvi

Jesen je takrat, ko se začne šola. Majčkeno žalost, ker se je končalo brezskrbno poletje, je nadomestilo  vznemirljivo pričakovanje novega, neznanega. Te dni so se od vsepovsod kotalili spomini na prvi šolski dan pred desetimi, dvajsetimi, petdesetimi (in več) leti. Mojih ni prav dosti, vem pa, da sem se šole neizmerno veselila, čeprav se mi je učiteljica zdela velikanka, oblečena v črno je zgledala zelo stroga, kdaj pa kdaj je koga pobožala po glavi. Zelo smo jo spoštovali, malo smo se je tudi bali. Že prvi dan smo se naučili postaviti v kolono po dva in dva ter biti čisto tiho. Tako je nastala lužica pod sošolkinimi nogami, ko smo mirno stali pred izhodnimi vrati. Učenje za življenje je začelo dobivati nove dimenzije.

Zdaj je marsikaj drugače, a bistveno ne. Če otroci do šole stopajo po zložnih stopničkah, morajo ob vstopu v šolo kar visoko dvigniti nogo. Čvrsta opora ni odveč. Tone Pavček, pesnik, je to nalogo naložil enemu od svojih angelov, jesenskemu:

...
A najlepše, kar dela angel jeseni,
je, da prve črve v vnemi in tremi
v šolo pospremi.
Med njimi sredi razreda
stoji in usmiljeno gleda,
če koga preveč, težke in mrke,
mučijo črke.
K temu prisede, ga k delu poziva:
Skupaj se, bratec, vse naučiva!

Letos smo prvič pospremili v šolo našo Katarino. Zelo se je veselila, malo pa jo je tudi stiskalo pri srčku, se mi zdi, čeprav tega ni hotela pokazati. Prvi dan je imela kar šest spremljevalcev, angelov, ki smo ji stali ob strani, če bi jo kaj zvilo. Seveda je ni, odlično se je držala, najprej je bila malo resna, potem pa vesela in razigrana kot vedno. Na šoli so prvošolčkom pripravili prijazen sprejem, tudi Pika Nogavička jim je pomagala premagati tremo in strah. Kdo ve, kaj bo Katarini ostalo v spominu na ta veliki dan.

Tek(ma)

V nedeljo je bil pravi športni dan, sodelovala sta Boštjan in Gašper; oče in sin, drugi smo bili gledalci in navijači. Dan je bil vroč in soparen. Dopoldne je bil na vrsti tek, polmaraton na 21 km ob Vrbskem jezeru v Avstriji, popoldne pa prijateljska nogometna tekma desetletnih nogometašev v Grosupljem. Zjutraj je tekel Boštjan, Gašper pa je skupaj z drugimi stal ob progi in ga vzpodbujal prav takrat, ko mu je bilo najtežje, približno na dobri polovici poti.
Popoldne sta vlogi zamenjala. Gašper je igral nogomet, Boštjan pa je na tribuni glasno navijal zanj in vso ekipo. Pa mi vsi drugi tudi, seveda. Gašper je skupaj s soigralci prvič pred novo sezono nastopil na prijateljski nogometni tekmi (NK Bravo : NK Brinje). Zmagali so z visokim rezultatom. Pa to niti ni tako pomembno. Gledalci smo že ušli s tribune, ker je bilo tako neznosno vroče, da smo se umaknili v senco na drugi strani igrišča. Mladi igralci pa so vztrajali na žgočem soncu in niso popustili niti potem, ko so že visoko vodili. Videla sem, da se je Gašper med tekmo, ko je bil za kratek čas zunaj, polival po glavi z vodo iz plastenke. Res je bilo strašno vroče. Po tekmi, na kateri je dal vse od sebe, je bil zadovoljen, tudi trener jih je pohvalil.
Ta dan sta bila zmagovalca oba, oče in sin, premagala sta vse napore in vzdržala do cilja oziroma zmage.
"Bilo je težje, kot sem mislil, da bo, na trenutke se mi je zdelo, da ne bom zmogel," je rekel Boštjan, ko je pritekel skozi cilj. Pa je ob tem pomislil, da bi odstopil? "Ne, niti enkrat, trudil sem se vzdržati," je dodal. In uspelo mu je. Jabolko ne pade daleč od drevesa, pravijo. Jaz sem kar malo ponosna na oba, moram priznati.

Medi, žabi in mandarina grejo na izlet

Na obzidju sosednje prijateljske dežele.

Medi, žabi in mandarina so šli na izlet. Za dva dni. Čeprav pot ni bila zelo dolga, so od doma švignili s srebrno raketo, da bi bili hitreje na cilju. Vmes so enkrat pristali na zvezdi, kjer imajo medvedke, katere lahko celo poješ. Medi, logično, medvedkov ne je, zato pa jih mandarina obožuje. Spili  so tudi nekaj čudežnih napitkov, zaradi katerih so čisto oživeli in začeli govoriti kar vsevprek. Medi in žabi sta svoja napitka imenovala kava, mandarini pa njen ni bil preveč všeč, ker je vseboval preveč bele tekočine in premalo penastih oblačkov.

Preveč bele tekočine in premalo penastih oblačkov

Potem so prešteli do sto in že so bili pri skrivnostnem gradu z veliko sobami. Sprehodili so se po vseh sobanah in si izbrali vogalno sobo v zeleni barvi z balkonom in pogledom na globoko modrino. Grad je čuval strašni zmaj Max, ki se je začasno spremenil v majcenega kužka, obdržal pa je svoje ime Maxi. Verjetno zato, da bi se ga vsi bali. Takoj je ugotovil, da obiskovalci nimajo hudobnih namenov, z mandarino pa sta sploh postala velika prijatelja. Gotovo sta si zaupala kakšne skrivnosti, medtem ko jo je praskal po lupini, ona pa mu je šepetala skrivnostne uroke, zaradi katerih ji je sledil na vsakem koraku. Celo noč jo je čakal pred vrati, da ji je zjutraj lahko prvi pomahal z visoko dvignjeno zastavo, ki se ji lahko reče tudi rep.

Ukročen zmaj Maxi.

Napovedal se je vroč dan. Ker imajo medi, žabi in mandarina nadnaravno moč, da se lahko spremenijo v karkoli hočejo, se je mandarina spremenila v ribo in zaplavala v globoki modrini, ki se je spremenila v bazen, da so ga imeli samo zase. Mandarina je začela z demonstracijo različnih pojavnih oblik. Spreminjala se je v žabo, kravo, delfina, puščico, nahrbtnik, podmornico, mrtvaka, konja, slona. In še v nekaj manj pomembnih likov. Njen demonstracijski pomočnik je bil medi, ki mu je dajala natančna navodila, da je lahko ustregel vsaki njeni zamisli. Mogoče se bo kdo temu čudil, saj vemo, da je medi velik, mandarina pa majhna. Vendar je bila ona ta glavna. Tisti, ki mandarino poznajo, se temu ne bodo čudili. Za druge pa naj povem, da ima medi res velike šape, a zelo mehko srce. Mandarina pa vedno natančno ve, kaj hoče.

Mandarina je lahko tudi riba

Proti večeru so se naši trije junaki odpravili na oglede v sosednjo deželo, kjer so v kotlih kuhali nekakšne čudne zvarke, ki mandarini niso preveč ugajali. Zato so raje raziskali mesto in njegovo obzidje ter zmaknili čudežni kamen, ki jim je slučajno prišel pod roke. Iz njega lahko nastane tudi ogenj, če si dovolj uren, je vedela povedati mandarina. Medi in žabi sta se temu čudila, ker je bil vendarle videti kot čisto navaden kamen. A raje sta mandarini verjela na besedo. Ona že ve.

Če si dovolj spreten in uren, lahko iz kamna izvabiš ogenj.

Kmalu so se vrnili v svoj grad, kjer  je mandarina spet postala riba, medi pa kit. Ko sta prišla iz vode, sta naročila vroč veter, da jima je posušil dlako. Kmalu zatem so najprej mandarina, za njo pa še medi in žabi odpotovali v daljnjo deželo sanj, iz katere so se vrnili šele prihodnje jutro.
Drugi dan izleta niso nikamor potovali, so pa sprejeli nekaj obiskovalcev, pravzaprav samo eno obiskovalko, ki ji je mandarina razkazala nekaj najnovejših vragolij na gugalnici, zaradi katerih je bila nadvse občudovana. Ta dan je za princeso mandarino hodila cela četica: strašni zmaj Maxi, divja mačka Mixi, zvesta obiskovalka Ančica in čisto na koncu kolone sta bila medi in žabi, ki si je vse sproti zapisovala, malo pa tudi fotografirala.

Mandarina si upa vsesorte gugalniških trikov.

Proti večeru so se odpravili domov, a mandarina se je odločila, da bo pot  skrajšala na svoj način. Za kosilo si je privoščila rdeče mlinsko kolo z belimi in zelenimi pikami, potem pa je polizala še čudežno kroglico z vaniljevim okusom, ki je povročila, da je takoj zatem zaprla oči in ko jih je čez eno sekundo odprla, se je srebrna raketa ravno spuščala na pristajališče domačega gradu.

Dolenjska

Če bi me nepripravljeno, denimo sredi spanja, vprašali, katera slovenska pokrajina mi je najljubša, bi brez dvoma odgovorila Dolenjska. Odgovor bi prišel iz srca, ne iz glave. Seveda ima Slovenija nešteto naravnih in drugih čudes, nekatera so znana po vsem svetu in smo nanje vsi ponosni, a meni je nekako najbolj po duši Dolenjska. Nič špičastega nima, niti visokih gora, niti globokih sotesk, pač pa je vsa mehka in lepo zaobljena. To mi je všeč, posebej zdaj, ko je vse zeleno in travniki še niso pokošeni, pač pa polni cvetja vseh barv.
Danes nas je na Dolenjsko zvabil naš nogometaš Gašper. V Šentjerneju smo navijali za rumene in vpili bravo. Čeprav so bili naši za pol glave manjši od nasprotnikov, so poleg nogometnega znanja pokazali še toliko srčnosti in borbenosti, da smo jim na koncu kljub porazu vsi gledalci iskreno zaploskali.
Potem pa sva po najbolj stranskih poteh zelo počasi odkrižekražala proti domu in spotoma  naletela na marsikaj. Malo dlje sva se zadržala v Šentrupertu, kjer so na ogled postavili kozolce, kakih 20 jih stoji na 2,5 hektarjih, vmes so sprehajalne poti. V tem projektu je še veliko razvojnih možnosti, a kozolci so zelo lepi, pa tudi Šentrupert je prijazen kraj z osrednjim trgom in mogočno cerkvijo sv. Ruperta, lepa je zunaj in znotraj. Strop ima poslikan z rožicami. Malo naprej je Vesela gora, na vzpetini so kapelice, na vrhu pa cerkev, ki je tudi poslikana z rožami po stropu in po tleh. Od tod sva se spustila v dolino Mirne, nato pa čez hribčke in dolince odvijugala proti Litiji, vmes pa obujala spomine, ki imajo svoj domicil v teh krajih, denimo Tihaboj, Velika goba, Čeplje, Javorski pil, Dole in tako naprej. Naletela sva na delujočo ogljeno kopo, iz katere se je sukljal dim; dandanes se jih ne vidi več prav pogosto.
Naj za konec omenim še deteljo. Rdečo deteljo z latinskim imenom trifolium incarnatum, prav zdaj cveti temno rdeče, pravzaprav krvavordeče. Angleži jo imenujejo crimson clover. Na enem travniku jo je bilo toliko, da je bilo vse rdeče. Najbrž se čudno sliši, če rečem, da te detelje zlepa ne bom pozabila.

Toplar iz Dežele kozolcev

Vesela gora

ogljena kopa

trifolium incarnatum

Kepico sladoleda, malo manj hladnega, prosim

Nekateri so to pomlad ugibali, če bosta letos samo dva letna časa: zima in poletje. Potem ko je na kupe snega namedlo še v poznem marcu, takoj zatem pa smo ob nenadnih visokih temperaturah odlagali plašče in si vihali rokave, je res kazalo tako, a je kasneje narava vse uredila.

Nekoč sta bila zame pomembna samo dva letna časa: čas poletnega in čas zimskega sladoleda. Prehod iz enega v drugega je vsako leto znova določal gospod Peterca, naš vaški slaščičar. Novica, da je začel s prodajo pravega sladoleda, se je vsakič bliskovito razširila med otroki. Nam je bila njegova slaščičarna ravno dovolj velika, medtem ko so se morali odrasli ob vstopu prikloniti, da so lahko po dveh zlizanih stopnicah pod nizkim obokom vstopili v nekoliko temačen prostor, v katerem se je lahko hkrati drenjalo le nekaj kupcev.

Če je kdo od prijateljev napraskal kaj drobiža, je še toplega odnesel v slaščičarno, srečnežu pa smo se vsaj dva ali trije pridružili pri nakupu ter spotoma pasli oči na smetanicah in melisnicah in limoncah, ki so vabile naše poželjive poglede. Za torte nam ni bilo toliko mar, kremšnite pa so bile na voljo bolj kot ne samo ob nedeljah, ko se je po maši promet občutno povečal.

Ko se je gospod Peterca v svojih čarovnih sobanah odločil narediti sladoled, je bilo zunaj brez vsakega dvoma poletje. Koledarsko in vremensko. Sladoled je šel v promet šele potem, ko je bilo zares vroče, prej nam ga mame niso dovolile. Zadnjič se je Nina obudila  spomin na svojo dobro babico Mimi, ki ljubi vnučki kljub bojazni pred prehladom ni mogla odreči prošnje za tako želeno kepico, a je zadrego rešila tako, da je ob naročilu dodala: »Pa malo manj hladnega, prosim.« Takrat so verjeli, da vsaka mrzla stvar, sladoled še posebej, povzroča prehlad.

V naši slaščičarni smo lahko izbirali med dvema okusoma: vaniljo in čokolado. Skoraj nikoli nismo kupili več kot eno kepico naenkrat, samo največji važiči so nas včasih dražili z dvema hkrati, kar se mi je zdelo izjemno razkošje. Sladoledna kepica je bila kompaktna, malodane trda, slaščičar jo je s sladoledno žlico potisnil globoko v kornet, da se ne bi odkotalila z njega. Tako počasi sem ga lizala, da se je piškotni škrnicelj razmočil, lepljiva sladka masa pa je začela polzeti skozi pore in se lepiti na dlani.

Saj ne, da bi bila strastna privrženka sladoleda, tudi zdaj me zamika le parkrat na leto, a čas sladoleda je tako lepo dopolnjeval vse največje otroške radosti: počitnice, bose noge, kopanje v ribniku in brezmejno pohajkovanje po travnikih in ob reki, celo v mraku smo ostajali zunaj, saj je bila topla poletna tema čisto drugačna kot v drugih letnih časih.

Gospod Peterca je na svoj način zakoličil obdobje, ko se je prej našteto veselje končalo in so se spet odprla šolska vrata. Namesto osvežilnega sladoleda je začel kornete nadevati s sladko beljakovo kremo, ki jo je na vrhu zalil z gostim čokoladnim prelivom, da ji je podaljšal rok obstojnosti. To je bila navadna utvara sladoleda, a v pičli izbiri slaščic je šel za silo v promet tudi ta, rekli smo mu zimski sladoled.

Če o tem pripovedujem vnukoma, me precej nejeverno gledata. Življenje brez sladoleda? Res čudni časi. Naša dva imata najraje čokoladne lučke, v škatli minimix jih je osem, samo tri so oblite z belo čokolado in ta vrsta jima je najljubša. Še posebej takrat, ko sedeta pred televizijo, ki si jo naravnata na program minimax, ki predvaja risanke brez konca in kraja. Za njuno popolno zadovoljstvo zadostujeta minimax in minimix!

Razmišljam, če naj jima začnem odkrivati še druge neverjetne zgodbe, denimo o življenju brez risank, ko smo že kakšne pol ure pred začetkom predvajanja buljili v temen televizijski ekran in potrpežljivo čakali na Zverinice iz Rezije.

(Odprta kuhinja, 12. maj 2013)

Nočna potica, recept

Pred vsakimi prazniki se zelo poveča zanimanje za nočno potico (sama drugačne sploh ne delam). Nazadnje sva jo za Božič delali skupaj s Katarino, najino veselo delo si lahko pogledate tukaj.

Za nočno potico že leta uporabljam ta recept:
testo
70 dag moke
kocka kvasa (ali vrečka suhega kvasa)
15 dag masla
15 dag sladkorja
4 rumenjaki
2,5 dl mleka (približno)
ščepec soli
nadev
70 dag orehov
15 dag sladkorja
2 dl vrelega mleka
2 dl sladke smetane
žlica medu
limonova lupinica
malo ruma

Moko solimo, stresemo v posodo, na sredo naredimo jamico, v katero nadrobimo kvas in prilijemo malo mleka. Ko se naredijo mehurčki, dodamo sladkor in stopljeno maslo ter rumenjake. Vmesimo testo ter prilivamo mlačno mleko. Mesimo dolgo, da postane testo voljno in se ne prijema rok. Vse to veliko hitreje naredimo strojno (multipraktik)
Za nadev mlete orehe potresemo s sladkorjem, dodamo med, lim. lupinico, rum in prilijemo vrelo mleko ter premešamo. Dodamo sladko smetano in pazimo, da je nadev ravno prav gost. Na koncu vmešamo beljakov sneg.
Testa nič ne vzhajamo, pač pa takoj tanko razvaljamo in namažemo. Tesno ga zvijemo in damo v namazan pekač (lahko v več manjših). Pokrijemo s krpo in odnesemo na hladen prostor ali pustimo na kuhinjskem pultu.
Gremo spat. (To je nočna potica!)
Zjutraj prižgemo pečico na 170 stopinj, testo odkrijemo, premažemo z rumenjakom, pečemo eno uro ali malo več.

Zelo pomembno dodatno navodilo naše Katarine: " Z brez osmeha ni ospeha!"
Upam, da mi bo pomagala tudi pri peki velikonočne potice. Tako bo smeha veliko in uspeh zagotovljen.

Nočna potica

Zadnja leta najraje delam nočno potico. Prvič sem bila skeptična, če se bo posrečila, zdaj pa me ne skrbi več. Letos sem imela pri izdelavi izvrstno pomočnico, Katarino. Kaj pomočnico, pravo sodelavko! Kar naprej me je spraševala: "Ali lahko to tudi jaz poskusim narediti? Čisto sama?" In je. Natehtali sva vse sestavine in dali vzhajat kvas. Testo je umesil strojček, ki je ropotal četrt ure, da je bilo vse dobro pogneteno. Vzhajanje testa pri tem receptu ni potrebno, pač pa ga kar takoj tanko razvaljamo in nadevamo. Katarina je napela vse moči, da je močno pritisnila z valjarjem. Ob robovih sem ji malo pomagala. Čisto na koncu sva k sodelovanju privabili še dedija, ki se ni mogel upreti dobri volji, ki je vladala v kuhinji. Že prej sva pripravili orehov nadev. Orehova jedrca je stresala v strojček, kakšno je vmes končalo v njenem želodčku, zmleta pa je stresala v skledo. V zmes je dodala odmerjeni sladkor, jaz pa sem prilila vrelo mleko in sladko smetano. Katarina je naredila sneg iz beljakov ter ga je previdno vmešala v orehov nadev. Še kar na debelo sva ga razmazali po zvaljanem testu, potresli namočene rozine, nato pa sem ga tesno zvila. Naredila sem več zvitkov, dva velika za glavni pekač in nekaj manjših za okrogle lončene modle. Vse tako pripravljene potice sem pokrila s prtičem in odnesla v zimski vrt. Do jutra so bile na hladnem, zato niso še prav nič vzhajale, a nič zato. Pečico sem prižgala na 170 stopinj, potice pa premazala s stepenim rumenjakom in jih dala v pečico. Če kakšne pol ure so se dvignile in zadišale. Manjše sem pekla 40 minut, večjo pa slabo uro. Videz je po mojem mnenju soliden, prvi preskuševalec, ki je vedno strog kritik, je pohvalil tudi okus. Juhu, zmagali sva! In se pri tem neizmerno zabavali.

Vesoljsko drevo

S Katarino sva postavljali in krasili božično smrekico. Ona je bila šefica. Odobrila je moj predlog, da ga postaviva kar v jedilnici, kjer je toplo (ni se mi dalo postavljati na njenem običajnem mestu v mrzlem zimskem vrtu) in kjer ga bomo lahko ves čas do konca praznikov občudovali. Ko sva ga postavljali, je vzela vejo in mimogrede demonstrirala nekaj teniških zamahov, ki se jih prav zdaj uči v teniškem vrtcu. Dajala mi je navodila, kako naj drevo postavim, kar sem v celoti upoštevala. Nato se  je sproti odločala, kaj in kam bova obesili. Najprej rdeče in modre krogle. To so vesoljski planeti, je odločila. Potem so prišle na vrsto srebrne zvezde, teh v vesolju pač ne manjka. Nekaj je bilo tudi rdečih. To so pa severnice, ki je najbolj svetla zvezda, me je podučila. Samo zaradi nje zvečer nočem zaspati, ker jo čakam, da bi ji zaupala svojo skrivno željo. Kakšno pa, sem bila radovedna. Ja, skrivno, več pa ni povedala. Za zvezdami sva obešali steklene snežinke, ki se vrtinčijo med smrekovimi vejicami in odbleskujejo svetlobo lučk, ki mežikajo med njimi. Obesili sva tudi pisane vesoljce. Ne, vesoljci sploh niso zeleni, pač pa vseh barv, tudi punčke so med njimi. Da ne bo v vesolju preveč dolgočasno. Čisto za konec so nama ostali srčki, ki sva jih razporedili po vsem drevesu. Kaj pa ti pomenijo, me je zanimalo. To je pa ja logično, me je malo okregala. Da se imajo v vesolju vsi radi, a ne. Čisto na vrhu drevesa bo modra špica, oprostite, modra raketa, je odločila. Zdaj morava pa poklicati dedija, da jo namesti, on je moški, je rekla. Hm, ženske lahko marsikaj naredimo same, sem bila mnenja, torej sem stopila na pručko in postavila raketo na svoje mesto. Ni imela pripomb.

XL dan

Od takrat, ko je tale fantek takole negotovo stal na nogah, so minila desetletja. Tale mali mož je bil včeraj star XL (40). Enako siv in vlažen jesenski dan je bil kot danes, ko je mali nadobudnež, ki je tiste dni ravno shodil, tekal za kokošmi, ki so se pasle ob  hiši starih staršev. Svet se je od takrat velikokrat zavrtel okrog svoje osi, zavrtela se je tudi zgodovina. V bistvu pa se življenje od takrat ni tako zelo spremenilo, le tehnologija je nekoliko drugačna. Danes stoji skoraj na istem mestu druga, nova hiša, a na zunaj precej podobna tisti stari. V tej hiši je dom današnje družine tega fantka, tam, kjer je sam tekal za kokošmi, pa se igrata njegova otroka. Igre so modernejše, v osnovi pa ne dosti drugačne. Bistvo življenja, ki se imenuje ljubezen, je pravzaprav ostalo povsem enako. Tudi babica in dedek sta v bližini, tako kot sta bila takrat, le da današnja (še) ne redita kokoši. Zato pa sta enako ponosna in zadovoljna, kadar se pogovarjata, včasih tudi sede na ISTI klopci, kako dobro in prav je vse, kar se tukaj dogaja. Točno tako je, kot sta vedno hotela. In si želita, da bi tako tudi ostalo.

Galeb, ki odgovori na vsako vprašanje

Katarina je vzela dva prazna lista papirja in začela risati. Na prvega je narisala računalnik. Na zgornji polovici je narisala ekran, na katerem so bila odprta štiri okna z različnimi vsebinami. Spodaj je narisala tipkovnico s črkami in številkami ter tipkami za vklop in vsemi drugimi, ki so na računalniku. Za vsako od njih je razložila, čemu jo potrebuje. Posebne tipke so bile za internet, pošiljanje pošte, zemljevid, igrice, pogovor. Narisala je tudi tipko, s katero lahko pogledaš, koliko denarja imaš v banki. Na sredini je pustila prazen prostor in me prosila, da vanj po njenem nareku napišem: Moj računalnik lahko naredi vse.

Tale tipka je za vklop.

Na drugi list je čez vso širino narisala dve počevni črti, ki sta se spodaj združevali v majhen rdeč trikotnik, ki mu je bila dodana še manjša rumena pika. Vprašala sem jo, kaj je na sliki. "To je galeb, ki lahko odgovori na vsako vprašanje. Ima ogroooomni krili, ta rdeči trikotnik spodaj je njegova glava, rumena pika pa kljun. Ker je tako velik, lahko leti zelo visoko, skoraj do vesolja. Vidi ves svet, zato je tudi tako pameten. Lahko ga kaj vprašaš, če hočeš in ti bo odgovoril." Takoj sem izkoristila priložnost in ga vprašala, kaj je Katarina danes delala v vrtcu. "Ja babi, tega pa ne more vedeti, saj sem ga šele zdaj narisala, jaz sem bila pa že dopoldan v vrtcu."

Galeb, ki pozna vse odgovore

Srečen dan

Včeraj zvečer sem vprašala Gašperja, kakšen se mu je zdel ta dan. "Srečen," je odgovoril. Že zjutraj je poslušal Domicljevo Vem, da danes bo srečen dan, nato je s prijatelji na novi mizi za pink ponk odigral nekaj tekem, kasneje je praznoval z družino in upihnil devet svečk na torti. Dopoldne, ko je šel z nama izbrat slikico za njegovo torto, smo se pogovarjali o sreči. "Vsak dan je lahko srečen, če se tako odločiš," sem modrovala. "Kaj pa če si bolan in si v bolnici," me je preizkušal. Menila sem, da je tudi v takšni situaciji mogoče videti kaj lepega. "Seveda, če ti prijazen zdravnik da čudežno zdravilo, da se pozdraviš in nikoli ne umreš," je navdušeno našel rešitev, ki je mogoča samo v domišljiji nedolžne otroške duše.
O takšnih čudežnih zdravilih bomo še dolgo samo upali, zato pa je prijaznosti tukaj in zdaj kolikor hočeš. Več ko jo uporabljaš, bolj se množi. Nekako tako kot sladka mlečna kaša iz pravljice Lonček kuhaj.
Dragi Gašper, želim ti same srečne dneve!

Skutina pena

Cerkev sv. Nikolaja na Jančah

Med krompirjevimi počitnicami je super, lahko ves dan gledaš risanke. Ne, to pa ne, gremo malo na zrak, predlagam (odločim), recimo nabirat kostanj. Katarina je navdušena, Gašper se strinja, F pristane, a je skeptičen, ker bo menda blato. Vseeno vzamem košaro in odpeljemo se proti Jančam.

Ko se začnemo iz Besnice vzpenjati v hrib, otroka zavriskata: "Uuaauu, kakšna zima!" Katarina pravi, da je kot skutina pena, mi smo zdaj v skutini peni, juhuhu! Zgoraj modro nebo, spodaj pa - skutina pena, skozi katero se po ovinkasti cesti vozimo med podrtimi drevesi. Romantično?
"Jaaa, to hočeva, najboljšo skutino peno iz vrtca," sta soglasna. Tudi brez sladkorja je super, pravi Gašper. Naredi jo, babi, prooosim! Hm, ne znam. Danes sem naredila jabolčni štrudelj. Ok, a raje bi skutino peno iz vrtca. Katarino, ki še hodi v vrtec, prosim, da se po počitnicah pri kuharicah pozanima, kako se jo naredi.

Je že zima? Saj ne morem verjet!

To je pa skoraj boljše kot risanke.

V Gabrjah "naberemo" (kupimo) kostanj, na Jančah valimo snežne kepe, materiala zanje je na pretek in naredimo snežaka, oskrbnik mu takoj prinese klobuk in korenčkov nos, potem pa v domu spijemo topel čaj. Lička so malo zardela.
Doma po kosilu pojemo štrudelj (Gašper dva kosa), nato pa nama v impro teatru igralka Katarina in igralec Gašper priredita predstavo Volkec išče volkca, ki se zaključi z veličastno sklepno pesmijo srečnih volkcev Sama in Vida, ki sta se se spet našla.
P.s.: Če ima kdo recept za skutino peno iz vrtca, se toplo priporočam. Poudarek je na "iz vrtca")

Ne eden, dva sta!

"Če bi bil sam, bi mu bilo dolgčas, zato sem vzela dva," je Katarina komentirala dva paličnjaka namesto enega, ki ju je v priročnem "avtodomu" prinesla iz vrtca. Eden je malce večji od drugega in je že opravil prvo levitev, kar pomeni, da pridno raste. Ime mu je Plezalko, manjšemu pa Srečko. Ali pa Srečka, ker je mogoče punčka, pravi Katarina. Iz avtodoma so ju že preselili v njuno pravo domovanje - terarij oziroma insektarij.
Danes je zapadel prvi letošnji sneg, a robide ni uničil in je imamo še dovolj, da mala posnemalca ne bosta lačna. Dva takšna suhca bomo pa že prehranili!
p.s.: Pravo fotografijo Plezalka in Srečke imam obljubljeno, a jo še čakam. Zaenkrat pripenjam tole, na kateri sta njuna sorodnika.

Avtodom za paličnjaka

Skoraj vsak opazovalec bi predmet na fotografiji videl kot kozarec od kislih kumaric, pokrit z gazo, v njem pa je list neke rastline. To je na prvi pogled res. V bistvu pa je to avtodom, s katerim bo Katarina danes transportirala paličnjaka iz vrtca domov. Doma bodo zanj poiskali večje bivališče, če se bo pokazalo, da mu je v avtodomu premalo udobno. Njegova gospodarica pa bo skrbela, da ne bo lačen. Za zdaj ve, da ima rad robidovje.
Otroci v vrtcu so dolgo opazovali ta velikega paličnjaka (verjetno je šlo za samico, paličnjakinjo), ki je šel nekega dne v večna lovišča. Za njim je ostalo 15 nepreskrbljenih sirot, majhnih paličnjakov. Otroci so se skupaj z vzgojiteljico dogovorili, da si bodo skrb zanje porazdelili, tako bo Katarina enega sprejela v domačo oskrbo. Povedala je, da ima rad liste robidovja, no, tega imamo za zdaj na vrtu dovolj za celo armado paličnjakov. Kaj pa pozimi? To bo treba še raziskati, tako kot vse drugo o paličnjakih. Zaenkrat vem, da je menda slovensko poimenovanje tega bitja posnemalec, ker posnema obliko rastlin, med katerimi se zadržuje. Katarina se še ni odločila, kako mu/ji  je ime.
Za prvo potovanje smo mu/ji pripravili malico, list robide, in jo dali v njegov/njen avtodom.

Z brez ničesar

K sproščenemu otroštvu sodi tudi raziskovanje okolice doma, najprej čisto blizu in potem se krogi počasi širijo. Zadnjič so šli fantje sami brcat žogo na igrišče. Kako pa so šli, me je zanimalo. Katarina je vskočila z odgovorom: "Z brez ničesar." To pomeni peš. Ta formulacija mi je bila tako všeč, da se mi ves čas mota po glavi.
Danes sem prespala vremensko napoved, a zjutraj  ni deževalo, zato sem šla od doma z brez dežnika. Najprej na kavo z nekdanjimi kolegicami, vedno jo pijem z brez sladkorja. Prav luštno smo klepetale, ko se mi je že mudilo na uro risanja. Dobili smo novo sošolko, Francozinjo Corine. Ker ne zna slovensko, se bomo spotoma učili francoščine. S predznanjem ali z brez. Štrebarji smo imeli danes s seboj risalne liste in svinčnike, drugi so prišli z brez. Zato nismo nič risali, pač pa smo se samo malo pogovorili in šli skupaj na kavo. Zunaj je precej deževalo, pametni so imeli dežnike, drugi smo bili z brez. Mislila sem, da se bo ta čas, ko pijemo kavo, zjasnilo, a se ni. K sreči mi je sošolec Boris prijazno ponudil prevoz. Pravzaprav sem mislila iti domov peš, oziroma z brez ničesar, a se mi po dežju ni dalo. Pa še nova šolska torba bi bila mokra.

Švrgasta

Hkrati z vstopom v šolo se začne menjava mlečnih zob s stalnimi, eni otroci to opravijo prej, drugi kasneje. Naši Katarini je že sredi letošnjega poletja, dobro leto pred začetkom šole, zobozdravnica izpulila dva boleča mlečna zobka, ki ju je pošteno odkupila zobna vila. Še malo, pa bodo zrasli novi, eden že malo kuka na plan.
Od ponedeljka naša punčka preživlja dopoldneve spet v vrtcu med starimi prijatelji in danes mi je ponosna zaupala: "A veš babi, da sem najbolj švrgasta (škrbasta) med vsemi! No ja, tudi Pia je malo švrgasta, a njej manjka samo en zobek, meni pa dva! Pa za Matica še ne vem, kako je z njim, čeprav ga vsak dan gledam, a sploh ne odpre ust." Nato pa se je široko nasmejala. Res je frajerka ta naša švrgasta Katarina!